Roskilde - vikinško mesto

Hej!

Na ogled Roskilda sem se odpravila že, ko sem stanovala še pri Cecilie. V vetrovnem, mrzlem vremenu smo se Cecilie, njena sestra Mathilde in jaz odpravile na ogled mesta. Hodile smo mimo trgovin, ki so nekatere svoje izdelke imele razstavljene kar na ulici. Kupiti sem si morala tople rokavice, ker tukaj vozijo kolesa tudi pozimi, v vetru, dežju in snegu ... vedno. Ogledale smo si katedralo - Roskilde Domkirke, kjer je pokopana danska kraljeva rodbina. Spominja na veliko grobnico, saj so krste povsod, kamor se obrneš. Katedrala je lepa, s svojimi prečudovitimi slikarijami in veličastnimi krstami.
Roskilde Domkirke






Po ogledu pa smo se odpravile skozi park do vikinškega muzeja, ki si ga takrat žal se nisem ogledala. Smo si pa pogledale vikinško ladjo, ki je razstavljena zraven.



Muzej vikinških ladij sva si z Andrejem ogledala skupaj z Agnes. Muzej hrani ostanke 4 ladij in pa še nekaj drugih predmetov iz vikinških časov. Ima tudi posebne prostore, kjer lahko otroci izdelujejo stvari, kot so jih vikingi. Obiskovalci se lahko oblečejo v vikinge in svoje ime napišejo z runami. Predvajali pa so tudi film, kako je potekalo celotno restavriranje ladij.







 Za konec pa smo se odpravili se v Gimle, kjer smo mi privoščili kosilo - okusen sendvič. Bar je znan predvsem po tem, da vsi govorijo angleško in da je zbirališče ljudi s celega sveta.

Borup

Borup

Borup

Borup

Roskilde

Himmelev, v bližini gimnazije

Himmlev Gymnasium
sneg za Dance ni ovira



Roskilde

Roskilde

Roskilde, jahalni/tekaški/kolesarski park

Roskilde

Lepi pozdravi in mrzli, sneženi objemi z Danske

Nika

Sodobna šola

Čas po novem letu je hitro tekel, šola je bila že na pragu. Petega januarja smo začeli s šolo. Takrat sem bil že nazaj pri očetu. Šola se na Danskem začne ob 8:10, kar je super, saj lahko spim uro dlje. To pa ne pomeni, da sem manj utrujen, saj hodim spat še pozneje kot doma. Zjutraj sva se v šolo peljala z Chrisovim očetom, saj je Roskilde na poti v njegovo službo. Mešanica živčnosti, veselja in radovednosti me je prevzemala tisto neprespano jutro. Skrbelo me je, kako bo potekalo spoznavanje dijakov, saj sem od mnogih slišal, da so do tujcev precej zadržani, baje zaradi podnebja. Najprej sva se oglasila pri Leifu, ki je poleg drugih funkcij, ki jih opravlja, tudi koordinator projekta. V Sloveniji nama je bilo rečeno, da je na Danskem vse urejeno in da samo še čakajo na naju. No pa se je izkazalo malo drugače. Po tem srečanju sva čakala še en teden, da sva končno dobila geslo za WiFi. Presenetilo me je, kako jemljejo vse stvari "na izi". Imam občutek, da mi, Slovenci konstantno nekam hitimo in si premalokrat vzamemo čas za sprostitev. Tukaj so veliko bolj sproščeni. Pouk je super primer.

 Začelo se je z dvojno uro angleščine. Razlika med poukom pri nas in tukaj je ogromna. Večino predmetov imajo po dve uri skupaj, s 5-minutnim odmorom. Mislim, da je to super, saj omogoča, da se predmetu veliko bolj posvetijo in več naredijo. Edini problem je, da si zadnjih 10 minut že zares želiš zapustiti razred. Pri prvi uri sem bil kar malo zmeden. Pol razreda je manjkalo, dijaki so vstajali in hodili ven in nazaj noter, bilo je zelo sproščeno. Profesorica se za to sploh ni zmenila. V Sloveniji moraš pa vsakič ko samo malo vstaneš vprašati, pogosto pa sledi še "pridiganje" profesorice, kako ne moremo biti 45 minut pri miru. Tukaj so tako mišlenje že davno opustili. Pouk je dinamičen, v razredu so 20 minut nato jim profesor da neko nalogo, vsi odidejo iz razreda ter po skupinah opravijo naloge. Sedijo zelo sproščeno, ni nekega sedežnega reda. Kljub vsej tej sproščenosti, pa so vsi tiho ko profesor govori in čisto vsak dvigne roko, ko bi rad kaj povedal. Zanimivo, kajne? V Sloveniji je pouk veliko manj, nemir pa večji. Pričakoval bi pa ravno obratno.

Najbrž vsi poznate tisti tipičen način poučevanja pri nas. Učitelj predava snov, medtem ko si učenci zapisujejo. V teoriji še nekako deluje, v praksi pa se v večini primerov izkaže, da profesor narekuje snov učencem. Kaj je smisel tega? Ali ni potem vseeno, če nam samo izdajo skripto in se jo naučimo? Moram poudariti, da učitelji niso krivi zato, mnogi bi poučevali drugače, če ne bi takšnega načina zahtevala matura. Torej učimo se ogromne količine podatkov, ki jih bomo znali za test, potem pa jih večino pozabili. V današnjem svetu moderne tehnologije, ko so informacije na voljo na vsakem koraku, je tak način popolnoma zastarel in nesmiselen. Mar nima, bolj ko ne vsak izmed nas dijakov, pametni telefon in doma računalnik z dostopom do interneta. Seveda so v današnji krizi tudi takšni, ki si tega ne morejo privoščiti, zato so pa na šoli računalniki. Še vedno pa obstajajo stare dobre knjige. Zakaj se torej učimo podatke, ki ko jih rabimo, lahko dobimo na obisku strica Googla? Določene zadeve se je seveda treba naučiti na pamet, vendar to so v večini samo orodja, katera moramo obvladati za nadaljnje delo. Namesto da bi nas učili kako misliti, nas učijo kaj naj mislimo.

Skandinavci so že davno dojeli, da ta staromoden način, ni več primeren. Ura se ponavadi začne z uvodom v temo, razlago in nato dobijo dijaki naloge. Največkrat so to vprašanja na temo, ki jo obravnavajo.  Določena jim je ura, do katere morajo nalogo opraviti. Nato pa vsi zapustijo razred, se razdelijo v skupine in ob debati rešijo vprašanja. Lahko grejo kamorkoli, samo do ure se morajo vrniti in imeti nalogo opravljeno. Nobenega glasnega dela v učilnicah, ko ena skupina prisluškuje drugi in podobno. Vsi se vrnejo ob uri, z opravljenimi nalogami. To sem opazil v mojem razredu, pa naj bi bil med bolj nemirnimi v letniku. Sledi nadalnje obravnavanje snovi, izhajajo pa iz odgovorov na vprašanja. Veliko dijakov dela z računalnikom. Na računalnike pišejo odgovore in ga uporabljajo za iskanje podatkov. Pogosto imajo v digitalni obliki tudi učbenike in delovne zvezke. Papirna gradiva, ki jih prinese učitelj v razred, lahko dobijo v njihovem sistemu Lectio. Če pa kdo slučajno pozabi računalnik in ga želi imeti, pa ima skoraj vsak oddelek svoj voziček s šolskimi prenosniki. Mislil bi si, da potem večino časa visijo na socialnih omrežjih, pa ni tako. Opazil sem, da jih že od rojstva učijo, da kadar je delo, se dela in ko je zabava, se zabavaš. Omogočajo pa jim oboje in ne obsojajo zabave, tako kot to pri nas počnejo nekateri starši. Moram pa še povedati, da tudi ta sistem ni pefekten.

Na to temo bom napisal še en blog, trenutno sem želel samo izraziti, kar mislim že nekaj časa in sem tukaj dobil nekakšno potrditev.

Tokrat ni slik, bom za naslednji blog malo poslikal šolo, da vam pokažem, kako je kul. :)

                                                                                                                                          Lp, Andrej

Prvi dnevi danske šole

Hej!

5. januarja sva z Andrejem prvič stopila v dansko šolo Himmelev Gymnasium. Šola ima le eno nadstropje in je razdeljena na več enot (rumena, zelena, rdeča, vijolična in siva), ki predstavljajo listje drevesa. Osrednji del - deblo pa je namenjem skupnih prostorom (knjižnica, jedilnica ...).
Prvi dve uri smo imeli na urniku angleščino. Ta je potekala precej drugače kot pri nas, predvsem bolj sproščeno. Brali smo besedila in se o njih kasneje pogovarjali. Med uro ni bilo ne duha ne sluha o slovnici, kot je pri nas. V navadi je, da učenci profesorja kličejo po imenu in da med poukom dvigujejo roke. Raznorazne naloge pa pogosto rešujejo v skupinah in se o posameznih problemih pogovarjajo. Med poukom je popolnoma normalno, če učilnico zapustiš brez, da bi karkoli povedal, kam greš in da imaš pred sabo na klopi računalnik. Sledilo je srečanje z Leifom (koordinator izmenjav na gimnaziji na Danskem). Pogovorili smo se o urniku, malici, wi-fi-ju ... z Andrejem pa sva se tudi slikala z lipo, posejano pred gimnazijo (simbol medsebojnega prijateljstva).

Ob 12-ih je sledila malica, dokaj pozno, saj smo navajeni na malico v Škofji Loki. Kuharica Bonna je pripravila okusen obrok - krompirjevo juho.
Po končani šoli sva se s Cecilie odpravili domov. Najprej na avtobus do železniške postaje, nato z vlakom do Borupa in od tam s kolesom proti domu. Čeprav je v tem letnem času precej mrzlo in te pogosto prepiha do kosti, to ne predstavlja nobene ovire za kolesarjenje.

Znameniti bonboni









Na šoli se približno enkrat na mesec med poukom vsi zberejo v jedilnici in ravnatelj predstavi, kateri projekti se bodo dogajali na šoli v prihajajočih tednih (in teh ni malo). Tako bo na primer naslednji teden dobrodelni tek, prvenstvo v FIFI in kviz (ugotoviti morajo koliko bonbonov se nahaja v veliki stekleni posodi). Razredi med seboj tekmujejo v zbiranju denarja. Tisti, ki zbere največjo težo denarja, zmaga in je deležen večerje, ki mu jo posrežeta ravnatelj in njegov pomočnik (napravljena sta v natakarja).
Enkrat na mesec pripravijo Fredagsbar - nekakšno druženje po šoli. Popolnoma normalno je, da se tam streže alkohol, čeprav se dogodek odvija v prostorih šole. Nekajkrat na leto pa organizirajo tudi zabavo - Himmelevfest, prav tako v šoli.

Hej hej!
Nika


Novo leto malo drugače

Novo leto sva preživela pri Chrisovi mami. S partnerjem živi v mestu Friderikssund, ki leži v 20 kilometrov severno od Roskilda. V prostornem apartmaju sem dobil veliko sobo s televizijo nad posteljo. Luksuz. Na zabavo je bilo povabljenih okoli 8 prijateljev, vsi naj bi potrdili, da bodo prišli, na koncu pa se je pojavil samo eden. To se mi je zdelo zelo nesramno, saj je bila hrana in pijača kupljena za več ljudi. S tem sem se nekako sprijaznil in si rekel, da se imamo lahko še vseeno fino. Vse se je začelo okoli pete ure. Najprej moram povedati, da so na Danskem veliko bolj materialistični kot pri nas. Veliko dajo na to, kar imajo. Nakupovanje raznih butasto smešnih stvari je nuja. Nekako vse spominja na prizore družinskih zabav iz tipičnih "hollywoodskih" filmov. Novega leta ni brez okraševanja mize in dnevne sobe. Okraševali smo z raznimi bombicami, iz katerih (ko potegneš vrvico) poletijo konfeti in raznobarvni trakci. Navajeni so tudi nositi kape, ki morajo biti butaste in zabavne. Sledila je večerja, ki jo je Chrisova mama izjemno dobro pripravila. Za predjed smo jedli črn kaviar z lososom, rdeč kaviar na nekakšnih kruhkih in ocvrte rakce z omako. Slastno. Sledila je francoska štruca, v kateri je bila mlada govedina, ovita s pečeno slanino. Nemogoče je bilo prenehati jesti. Večerja ne bi bila popolnoma brez rafalov konfetov, med katerimi so se skrivale tudi danske šale. Večina šal je bila butasta in nesmiselna, pa smo se še vseeno smejali. Baje so sloni zelo zabavne živali. Zaradi pomanjkanja družbe smo si ogledali film in se šli Človek ne jezi se. Sliši se izredno dolgočasno, ampak je bilo zabavno. Pri njih se Človek ne jezi se imenuje Ludo in pravila so rahlo drugačna. V bistvu nobeden ni vedel, kakšna so zares pravila, zato je bilo vse skupaj smešno. Bližalo se je novo leto. Za večino ljudi vključno z mano čas novih priložnosti in izkušenj.  Ura je odbila polnoč, sledilo je veliko objemanja in šampanjca. Noben začetek novega leta pa ni popoln brez ognejemeta, zato smo naslednje pol ure v zrak streljali rakete in občudovali svetlobne učinke. Vse to me je spomnilo na zgodnje otroštvo, ko sva vse to počela z očetom. Noč se je odvila ob pogovoru in končala okoli tretje ure, ko smo kar popadali v posteljo. Ni bil nek žur, ampak tudi brez tega lahko uživaš, še posebej če novo leto preživljaš malo drugače.

Naslednje dva dneva sem preživel pri mami. Počitek je bil nujen. Užival sem v izjemni hitrosti interneta, gledal filme in razne posnetke. Nič produktivnega. Pa kaj, saj sem na Danskem, kajne? No, ko bi vsaj lahko to rekel. Še vedno moram pisati vse teste za šolo v Sloveniji, da me ne bodo počakali v kaotičnem aprilu in maju, ko že tako ali tako primanjkuje volje za učenje in spanca. Ob tem pa še obiskujem šolo na Danskem. Pretirano lenarjenje zato ni opcija, čeprav trenutno ravno to počnem. Sicer se je sedaj že začela šola. O vsem tem pa v naslednjem blogu, nočem pisati predolgih spisov, saj verjamem, da marsikdo hitro izgubi voljo do branja. Poskušal bom objavljati vsak drugi dan, dokler bo kaj novega.:)

Slike:


Moja super soba. Udobno in prijetno ali kot bi danci rekli : "hygge". Je pa očitno, da je prej v njej živela punca. No, nad peresi na luči se ne morem pritoževati. Khm. 






Miza po okraševanju. Šare je povsod dovolj :)


Navdušenje nad "okraski" je očitno. ;)


 Predjed, ki je bila neverjetno dobra. Naslednji dan sem izvedel, da je nekaj lososa in kaviarja ostalo. Ni ga bilo več dolgo na mizi. 



   
Srečno novo leto, Andrej

Novim dogodivščinam naproti

Živ! Najprej bi se rad opravičil, ker pišem tole pozno, prej nisem našel volje in časa. :)
Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem se odločil za to trimesečno izmenjavo. Vse se je začelo, ko je moj dobri prijatelj Matevž dobil Dansko izmenjavo. Z Oliverjem sva se "zaštekala" in takrat sem se že nekako odločil, da bom tudi jaz šel na Dansko in seveda gostil Danca. Seveda lahko vsako veliko navdušenje hitro izgine. Ko sem proti koncu avgusta videl razpis za projekt Erazmus +, sem bil bolj proti kot pa za. Prijav ni bilo, zato so v šoli izbrali tiste, za katere so mislili da so primerni za izmenjavo. Med njimi sem bil tudi jaz in moja najboljša prijateljica in sošolka Nika. Nakoncu sva nekako rekla "jebiga" in se prijavila. Mislim da je zelo pomembno, da čimvečkrat zapustimo tisto škatlico ugodja, v kateri živimo. Samo če se pomaknemo izven nje, lahko dosežemo več in s tem naredimo tudi veliko zase.  Prijavila pa sta se tudi Lenart in Tina, projekt pa omogoča izmenjavo samo za dve osebi - enega fanta in eno punco. Na koncu so izbrali mene in Niko na podlagi ocen, kar se mi ne zdi ravno pravično. No pa vsem tem kar se je dogajalo kdaj drugič, to je vendar le blog o najinem bivanju na Danskem :)

Najin let je bil 27. decembra, ob 7:00. Pri Rdeči Ostrigi smo 26. decembra organizirali Žuramus, kar je bila super priložnost, da se poslovim od prijateljev. Mogoče ideja, da z vsakim spijem še kakšno pijačo ni bila tako dobra. Žur je bil dober in seveda nisem odšel zgodaj. Okoli druge ure zjutraj smo se jaz, moja punca Nina, Nika, Tadej, Matevž in Gaja končno odpravili proti domu.  Še poslavljanje tik pred hišo in končno domov. Spati? Ne. Z Nino sva ležala v sobi, se pogovarjala in uživala še zadnje trenutke skupaj. Ura je bila kmalu 5:00 in s tem čas za odhod. Popolno neprespan sem se odpravil na Brnik. Po nekaj težkih trenutkih, je bil čas za poslovitev. Takrat bi rad še kar ostal doma, toda odločeno sva se odpravilo proti letu. Mislim, da je bil to najtežji trenutek v tej zgodbi. Toda takoj ko sva prišla skozi "security check", me je prevzel tisti dober občutek, ki ga dobiš ko nekam odpravljaš. Let je bil kratek, seveda sem ob vsaki priložnosti zadremal. Prvi postanek je bil Frankfurt, na drugem največjem letališču v Evropi. Velikost je res nepredstavljiva. Od letala smo se z avtobusom, ki je podoben troli peljali proti terminalu. Vožnja je trajala okrog 15 minut, toda je ob opazovanju zmede, ki je vladala zunaj zaradi sneženja, minila hitro. Skrbelo naju je, da se bova izgubila, toda je orientiranje po letališču izredno preprosto. Povsod je vse označeno, zaradi česar se je skoraj nemogoče izgubiti. Po kratkem čakanju je sledilo vkrcanje na letalo za Kopenhagen. Ob prehodu iz avtobusa na letalo sem občutil močan veter in sneženje. Pomislil sem, da me to čaka vsak dan naslednje tri mesece. Na letalu smo čakali še dolgo, saj je bil zaradi sneženja promet na letališču močno upočasnjen. Po čakanju in odstranjevanju ledu z kril, smo končno odleteli.  Bolj ko smo se približevali Danski, manj je bilo oblakov. Na koncu se nam je odprl prelep pogled na popolnoma ravno in zasneženo pokrajino. Bilo je jasno in sončno, ne tako kot sem si predstavljal.

Na letališču me je pričakal Chris in njegov oče. Odpravili smo se proti domu njegovega očeta. Chrisova starša sta ločena, oče živi na podeželju, mama pa v mestu. V obeh primerih sem od šole oddaljen okoli 20 kilometrov. Najprej me je to motilo, toda kmalu sem ugotovil da je to samo priložnost da vidim več Danske in spoznam življenje v mestu in na podeželju. Selila se bova vsake tri tedne, kar mene ne moti. Najprej sem opazil dve stvari: hribi in hiše. Hribov preprosto ni, če se prav spovnim najvišja točka Danske leži na približno 150m nadmorske višine. Ker sem močno navajen Slovenije in imam rad hribe, se mi še vedno zdi kot da nekaj manjka. In še hiše. V Sloveniji smo navajeni naših velikih hiš. Kmalu lahko ugotovimo da se v veliko sobah kopiči šara in da je cena ogrevanja velika. Tega na Danskem ni. Hiše so majhne, toda ravno prav velike. Imajo vse kar imamo tudi mi, toda brez nepotrebnih kupov šare.

Dva dneva, ki sem jih preživel pri njegovem očetu sta bila super. Njegova mama je skuhala dve izredno dobri večerji, po katerih sem se kar težko premikal. Ogledali smo si obalo ter glavno ulico. Zvečer nas je čakala super večerja, ki je trajala kar tri ure. Naslednji dan smo se odpravili v Kopenhagen. Šli smo jaz, Nika, Chris ter Oliver in Cecilie. Zadnje dva sta dijaka, ki sta bila lansko leto v Sloveniji na izmenjavi. Odšli smo drsat. Bil sem v rahli dilemi, saj še nikoli nisem drsal. Tolažba da je skoraj isto kot rolanje mi ni ravno pomagala, saj sem rolal šele enkrat. Kmalu sem ugotovil da sploh ni težko. Seveda brez padca ni šlo, prav čudno sem telebnil po tleh. Kasneje sta pome in Chrisa prišla njegov oče in njegova partnerka. Odšli smo v Tivoli. To je park v centru mesta, ki je svetovno znan. Je kot nekakšen Gardaland, saj je v njem ogromno vrtiljakov in podobnih zabavnih stvari. Nenavadne so bile cene. Dnevna vstopka na vse zabavne zadeve je 200 danskih kron ( menjalno razmerje med kronami in evri je približno 7:1). Toda če želiš na eno posamezno vožnjo, plačaš 75 kron. Presenečalo me je koliko ljudi je dejansko plačuje vožnje. Na koncu smo še jedli v restavraciji Groften, ki je zelo znana na Danskem. Jedli smo jed iz krompirja in mesa ter raznih začimb. To je tradicionalna jed, ki so jo jedli vikingi. Zvečer smo odšli še v Hardrock Caffee. Po pivu in ogledu vseh prelepih kitar, plošč in bobnov Larsa Ulricha smo se odpravili proti domu.

Novo leto sem preživel pri Chrisovi mami, toda o tem v naslednjem blogu. Mislim, da sem se že dovolj razpisal za en blog. :)

Še nekaj slik:

  Utrinek iz Žuramusa. Hvala vsem ki ste prišli, bilo je super :)


Od leve proti desni: Cecilie, Oliver, jaz, Nika in Chris.
  


 

Tivoli  v vsej svoji lepoti.

Uživanje v hrani. V tej restavraciji ti ko poješ porcijo, prinesejo še repete. Kolikor lahko poješ...
I love it.


Bobni Larsa Ulricha, bobnarja Metallica. Če ne veste, rojen je bil na Danskem. :)



Lep pozdrav iz zaenkrat še sončne Danske, Andrej






BRNIK - FRANKFURT - KØBENHAVN

Najin dan se je začel zgodaj, veliko prezgodaj. Še utrujena od žuranja v Ostrigi sva se odpravila na letališče. Tik preden se je bilo treba posloviti, sem čutila stisko, da tri mesece ne bom videla najbližjih. Ta se je malo zmanjšala, ko sem prestopila prag. Pohitela sva do vrat in se vkrcala na dokaj majhno letalo. Zbasala sva se do sedežev in kmalu je pilot oznanil, da bomo vzleteli (OK, zdj gre pa zares!! Trije meseci!! Ne morm verjet!!). Andrej je celotno pot več ali manj spal naslonjen na okno -.- jaz pa sem si čas krajšala z gledanje v luft in naokoli. Kmalu sva pristala v snežen Frankfurt. Sprehodila sva se do avtobusa, ki naju je zapeljal do ogromnega letališča. Pregledala sva na katerem terminalu je najin let in začelo se je dolgo potovanje do želenih vrat (z liftom dol in čez dolg hodnik, pa z liftom gor in levo ter desno), no pa sva na koncu le našla najina vrata. Dišalo je po sveže pečenem kruhu in dobrotah, pogledala sva cene - 4 eur za sendvič (ne hvala!). Na koncu sva se zadovoljila s koruznimi vaflji in vodo. Čez približno uro se je začel boarding. Na letalu sva našla sedeže in se posedla. Čakala sva in čakala, da bi vzleteli, a se to kar ni in ni zgodilo. Na koncu sva čakala dve uri, da so letalo pripravili za ekstremne razmere. No pa smo na koncu le vzleteli. Na letalu so delili sendviče (mmmm končno hrana!). Prijazna soseda nama je dala še njen sendvič (woop woop!). Zagledala sva morje, zasneženo, ravno pokrajino Danske in vetrnice. Ko sva prispela sva odšla po prtljago in poiskala Cecilie (Agnes je v Egiptu :)) in Chrisa. Kmalu smo se že vozili po ravni pokrajini in se ustavili pred temnomodro hiško z belimi okrvirji, okrašeno z lučkami (ful kjuutt). doma nas je počakal rjav, prikupen kužek (kjuuuttt). Spoznala sem tudi ostale sestre in mamo. Cecilie mi je razkazalo hišo in mojo sobico (z roza steno!!!). Poklicala me je k večerji (krompir v kosih, omaka iz kisle smetane in peteršilja, solata in piščanec ovit v slanino - mmmm ful dobr :D). Utrujena od celotne poti sem se zleknila v posteljo in zaspala.